Spoštovani gospe in gospodje! Spoštovani praznujoči Madžari – na tej in drugi strani meje! Posebej pozdravljam tiste, ki so danes z nami v Zakarpatju. Dober dan želim vsem!
Povsem dobro izgledamo. Še več, zelo dobro izgledamo. Mogoče še nikoli nismo izgledali tako dobro kot prav danes. Nazadnje smo se srečali 23. oktobra, 143 dni nazaj. Hitro je minil čas. Danes smo se tukaj zbrali, da bi levici, ki želi ponovno za krmilo, sporočili, da Budim ni padel, in če pravilno ocenjujem možnosti, tudi Pešta ni padla. Dali smo jim vedeti, ne bomo dovolili, da našo domovino potegnejo nazaj v moreče stanje levice, iz katerega smo jo rešili pred dvanajstimi leti. Dali smo jim vedeti: ne bomo dovolili, da ponovno bankrotirajo Madžarsko. Dali smo jim vedeti, da mora Madžarska naprej in ne nazaj. Dali smo jim vedeti, da mi tu na desnici nismo krotke zgube, ki se prestrašijo še tako vplivnih mednarodnih medijev, bruseljskih birokratov ali pa še tako bogatih Györgyev Sorosev, ki stojijo za levico. Dali smo jim vedeti, da se bomo borili.
In dragi prijatelji, dobro ste se borili. Zelo dobro. Imamo 106 poslanskih kandidatov, organizirali smo več kot sto volilnih zborovanj od Battonye do Nemesmedvesa in smo potrkali na vrata več milijonov ljudi. Naša moč in možnosti rastejo z dneva v dan. Ne spomnim se, kdaj so nam bile zvezde nazadnje 19 dni pred volitvami tako naklonjene. Pokazali smo moč in smo uspeli. Naši nasprotniki so v globoki negotovosti in na robu razpada. Volk se je skril v volčjo kožo in za prevaro bo treba zdaj plačati. Njihov predsedniški kandidat, ki so ga imela za kometa, je danes le strmoglavljen, ohlajen kos kamena in z njim vred se je v zemljo zapičila vsa leva miškulanca. Danes država skupaj vzdihuje: kakšna sreča, da ti danes ne vodijo Madžarske! V skrajnem brezupu so iz Poljske povabili Donalda Tuska. Povabili so Poljaka, ki se ga doma sramujejo, in ki je na Poljskem najprej razbil lastno stranko in potem še Evropsko ljudsko stranko v Bruslju. Donald Tusk je črna mačka, ki človeku prinaša le zlo. Držimo se starega nasveta: svojemu nasprotniku nikoli ne prepreči, da bi naredil napako.
Gospe in gospodje!
Stara navada Madžarov je, da se zberemo, se posvetujemo, če pride do sprememb v usodi države, skupaj odločamo o tem, kako bi lahko preprečili nesrečo in kako naprej. To je naša največja moč. To počnemo že več kot tisoč sto let. Tako je bilo v Etelközu, Pusztaszeru, na Rákos mezőju, na ledu Donave, in tako je bilo pred 174. leti v Požunu in Pešt-Budimu. Različni smo, ukvarjamo se s tisoč stvarmi, toda če je potrebno, se zberemo, povabimo mlade in stare, moške in ženske, meščane in vaščane, reveže in bogate – vse Madžare. V času nevarnosti država skupaj odloča o svoji prihodnosti. In vemo, da niso tukaj le tisti, ki jih vidimo z očmi. Tukaj so tudi tisti, ki jih vidimo samo s srcem: naši slavni predniki, znani vitezi, hrabri predhodniki. In tukaj so še naši nerojeni otroci, bodoči vnuki in pravnuki, ki bodo slavni junaki. Znani vitezi prihodnjih časov in naši hrabri potomci. Svet prednikov, kor današnjih in bodočih borcev. Tako je danes skupaj Madžarska na glavnem trgu madžarskega naroda.
Govoriti moramo o resnih stvareh. O vojni in miru, o blaginji domovine in o grozečih nevarnostih. Dragi prijatelji, najprej moramo jasno videti, kaj hočemo. Odkar se zavedamo obstaja skupen madžarski nacionalni spomin, Madžari pod Karpati so si vedno želeli isto. Naj bo mir! Naj bo svoboda! Naj bo sloga! „Mir, svoboda in sloga!” – tako so rekli marčevski mladostniki leta 1848. Ampak vse to ne more ostati le želja, ker izpuhti kot mehka sapa. Za mir, svobodo in slogo potrebujemo moč.
Šibek narod ne dobi miru, kvečjemu ga pomilostijo. Šibkemu narodu ne pripada svoboda, kvečjemu nepristen golaž v baraki. Šibek narod ne more doseči nikakršnega dogovora, kvečjemu se lahko sprijazni s svojo usodo. Mir, svoboda in sloga so nagrada za močne narode. Njim pripadajo blagostanje, samozavest, varnost in mirno življenje. Veter vedno nabuhuje jadra močnih, njihova ladja vedno prispe na cilj, sreča jim je naklonjena in se vedno postavijo na lastne noge. Prav zaradi tega so si Széchenyi, Kossuth, Petőfi in drugi želeli močno Madžarsko in zato si to želimo tudi mi. Želimo si močno državo, ki sicer po zakonih narave ne more izpasti iz sončnega sistema narodov, ampak se vedno vrti okrog svoje osi in se zoperstavi gravitaciji drugih planetov, in ne dovoli, da tuji narodi določajo balistično krivuljo njenih interesov. Za to je potrebna moč, avtoritativna moč. To moč si zdaj nabiramo, to močno Madžarsko si gradimo iz leta v leto, to počnemo že dvanajst let. Zato podpiramo družine, zato ustanavljamo milijon novih delovnih mest. Zato obdavčujemo multinacionalke, zmanjšujemo režijske stroške in zato smo odslovili IMF. Niso nas omajali ne poplave ne migracije ne epidemija in si želimo, da nas s te poti ne skrene ne vojna in ne levica 3. aprila.
Spoštovani gospe in gospodje! Spoštovani praznujoči!
Naša država je najlepša država na svetu. Bog nam je dal najlepši jezik na svetu. Na tej zemlji se rojevajo najbolj iznajdljivi ljudje na svetu, ki iz paprike pridobivajo vitamin C, izdelujejo kocko, ki jo je mogoče vrteti skupaj in narazen ter ljudje, ki s cepivi streljajo na neznane viruse in jih premagajo. In to je država ljudi dobrega srca: sami enkratni ljudje od sv. Elizabete in tisočih, ki tudi danes pomagajo beguncem, ki bežijo pred smrtjo. Vse to je lepo in odlično, ampak ni dovolj. Od lepote, iznajdljivosti in velikodušnosti bo država srečna le, če se temu pridruži moč. Najprej potrebujemo moč, potem naj nam dajo prav, in ne obratno. Na svetu nas je 15 milijonov. Živimo v vidnem polju držav, ki so mogočnejše od nas: Nemcev, Rusov, Turkov in po novem Američanov. Ampak to ni povod za malodušje, bojazen in še zlasti ne za obup nad samim seboj. Moč ni le vprašanje mišic. Leva ni mogoče spraviti na tla, lahko pa mu vržemo pesek v oči, medveda ni mogoče premagati v polaganju rok, lahko pa mu v nos nataknemo obroč in verigo, volka je mogoče zvabiti v past, in kot vemo, je mogoče tudi iz divjega merjasca skuhati golaž.
Dragi prijatelji!
Država mora najprej biti močna v duši, tako kot marčevski mladostniki. Mi si sami določamo cilje in od teh nas nihče ne more odvrniti. Mi se ne bičamo in se ne smilimo samemu sebi zato, ker smo Madžari, in ne dovolimo, da nas biča kdo drug ali pa nas pomiluje. Ne klanjamo se, ne hulimo se, svojega mnenja ne skrivamo, tudi če drugim ni všeč. Ne želimo si, da nas imajo vsi radi, ker to itak ni mogoče – in tudi nam ni všeč vsak. Drugim ne zavidamo uspeha, le hočemo biti boljši od njih. Ne bojimo se sprememb, ker v njih vidimo možnost, tudi svojih nasprotnikov se ne bojimo, ker si bomo iz kamna, ki ga zmečejo na nas, zgradili stopnice.
Ko je bila Madžarska leta 2010 najšibkejša in smo morali ponovno prevzeti vlado, smo se zaobljubili, da bomo neomajni in bomo verjeli v skupno voljo, ki nas popelje skozi vse ovire, bomo vedno stali na strani Madžarske, in se ji nikoli ne bomo odpovedali niti za minuto. To se je zgodilo z nami, te spremembe so nas prevzele in so nas popeljale naprej, to je dvignilo Madžarsko in nas je spravilo sem, kjer smo zdaj. Rodilo se je za 200 tisoč več otrok, ko če bi na oblasti ostala levica. Tisti, ki hoče delati, dobi delo. Imamo nacionalno ustavo, za milijon več novih državljanov in 15 milijonov Madžarov ima matično državo. Ena država, ena domovina in en narod! In končno imamo tudi pogumno zunanjo politiko. Sposobni smo zapreti meje pred migranti, bomo imeli udarno vojsko, vojaško industrijo na svetovni ravni in ugledne univerze. Največje naložbe zahodnega sveta v kulturo so v Budimpešti, tukaj si podajajo kljuko največje svetovne športne prireditve. Madžarsko ime bo spet lepo, dostojno svojemu staremu, velikemu ugledu, ker svet spoštuje le tiste, ki si upajo in so dovolj močni, da se postavijo zase.
Spoštovani gospe in gospodje!
Razčistiti moramo tudi naš odnos do vojne. Od pamtiveka se ne spominjamo takšnega 15. marca. Pri naših sosedih je izbruhnila vojna. V državi, v kateri živi več sto tisoč Madžarov. Naši vojaki in policisti morajo zdaj ob južni meji tudi na vzhodni meji z orožjem zagotavljati varnost. Hvala jim! Upravljamo največji program humanitarne pomoči vseh časov. Na vratih je energetska kriza, ki že pustoši v Zahodni Evropi. Potrebovali smo dve leti in smo končno premagali epidemijo, kakršne ni bilo v zadnjih sto letih. In če vse to ni dovolj, je tukaj še madžarska levica. Vstopili smo v čas nevarnosti. Zdaj ne smemo narediti napake, se ne smemo prenagliti, ne moremo si privoščiti niti ene napačne odločitve. Madžarska leži na meji svetov: med Vzhodom in Zahodom, Severom in Jugom. V teh koncih se ne bojujejo za nas in v našem interesu. Po navadi je tako, kdor koli zmaga, mi nastradamo. Srednja Evropa je za velesile sveta le šahovnica in zanje je tudi Madžarska le figura. Enkrat nas hočejo na fronto pomakniti eni, drugič drugi. Nas tudi žrtvujejo, če je to njihov cilj, in mi nismo dovolj močni. Naravo vojn zelo dobro poznamo iz zgodovine. So države, ki svoje cilje želijo doseči z vojno, ampak mi vemo, da je najboljša vojna tista, ki se ji lahko izognemo. Rusija gleda interese Rusov, Ukrajina pa interese Ukrajine. Združene države in Bruselj ne bodo razmišljali z madžarsko glavo in čutili z madžarskim srcem. Lastne interese moramo sami zastopati – trezno in hrabro.
Prijatelji!
Naš interes je, da ne bomo žrtvovani kmet v vojni koga drugega. V tej vojni mi ne moremo nič dobiti, lahko pa izgubimo vse. Mi ne smemo v to vojno! Noben Madžar ne sme priti med ukrajinsko nakovalo in rusko kladivo, zato na bojišča ne bomo pošiljali ne vojakov in ne orožja.
Prijatelji!
Levica je izgubila zdravo pamet, kot mesečnik bi zatavala v kruto, dolgo in krvavo vojno. Madžarska levica želi na frontno črto poslati madžarske vojake in orožje. Tega ji ne bomo dovolili. Ne bomo dovolili, da levica Madžarsko zvleče v to vojno! Ne bomo dovolili, da levica naredi iz Madžarske, domačih in zakarpatskih Madžarov vojaško tarčo! Mi, Madžari dobro vemo, kdo pobira koristi tovrstnih vojn. Smo dovolj močni in se zoperstavimo načrtom levice in zgagarjem, ki stojijo za njimi.
Spoštovani gospe in gospodje!
Katalin Novák, naša nova predsednica republike – Bog naj jo živi! – je povedala: da ženske želijo dobiti mir in ne vojno. Tako se zdi, da imajo ženske spet prav. Vojna ruši, mir gradi. Matere vedo, da je za vzgojo enega človeka potrebno dvajset let, za njegovo uničenje pa je dovolj dvajset sekund. Ženske v tem ne vidijo boja med Vzhodom in Zahodom, ampak ukrajinsko in rusko mater, sirote, ustreljene može, sinove in očete. Namesto prisilne moči sankcij pa stradanje. Če želimo, da se vojna konča, če želimo, da Madžarska ne gre v vojno, moramo poslušati ženske. Ženska je predsednica Madžarske postala v najboljšem trenutku, prvič v naši zgodovini.
Spoštovani gospe in gospodje!
Ta vojna se ne bi smela zgoditi. Madžarska je po svojih močeh storila vse za mir. Ne moremo izključiti, da bo na dan parlamentarnih volitev in referenduma pri sosedih še rožljalo orožje. Tudi takih volitev še nismo imeli nikoli, toda vojna nevarnost ne zmanjšuje, ampak povečuje, v nebo poveličuje težo volitev. Desnica na strani miru ali levica na strani vojne? Gradnja ali rušenje? Naprej ali nazaj? Mi zagovarjamo, da je treba ohraniti mir in varnost Madžarske. Tisti, ki zagovarja mir in varnost, glasuje za Fidesz. Moramo čutiti s krščanskim srcem in razmišljati z madžarsko glavo. Zdaj lahko vsak vidi razliko med prestrašenimi ženskami, ki pred boji bežijo iz sosedne države, z na hitro zbrano prtljago in otroki, ter med migranti, ki so oblegali našo mejo. Madžarska pomaga beguncem in še naprej zavrača migracije. Tudi mi ne vemo, kako se bo vojna končala. Ne vemo, kaj nam prinese jutri. Moramo biti pripravljeni na vse. Potrebujemo vlado, ki je ti dogodki ne bodo presenetili in ki se ne spušča zdaj prvič na odprte vode. To zdaj ni ura amaterjev, to zdaj ni čas diletantov. Mi nismo začetniki, nismo od včeraj. Povrh vsega nas je veliko, smo močni in enotni. Smo enotni in zato bomo dobili tudi referendum, s katerim bomo na mejah Madžarske ustavili spolno blaznost, ki se je razpasla po vsem zahodu. Naše družine in otroke bomo obranili! Oče je moški, mati ženska, naše otroke pa naj pustijo pri miru!
Spoštovani praznujoči!
Naši domovini pretijo velike nevarnosti in proti veliki nevarnosti je najboljše zdravilo velika zmaga. Za to imamo vse možnosti, seveda če bo v naslednjih 19 dneh vsak opravil svoje delo. Nekoč sem vprašal Schwarzeneggerja, koliko sklec naredi na dan. Odgovoril je: samo takrat jih začnem šteti, ko že boli. Tako smo s tem tudi mi v kampanji. Tokrat je bolečina naša prijateljica in je treba stvar pospešiti. Prosim Vas, pospešite stvari!
Mislim, da smo se o vsem pogovorili. Izjahali smo pred 31. dnevi. Opravili smo dolgo pot in številni so se nam pridružili, država je na naši strani. Te volitve moramo dobiti in jih bomo dobili. Volitve bomo dobili in potem bosta na Madžarskem zavladala mir in varnost. Danes smo opravili posvetovanje in smo zavili v ciljno ravnino. Čaka nas 19-dnevno marširanje in na koncu, 3. aprila, se pomerimo z njimi. Krenimo v odločilno bitko svojega življenja! Privoščimo jim, kar jim pripada in obvarujmo Madžarsko! Mi, Madžari skupaj ne za drugega, ampak za drug drugega. Dvignimo zastave! Na zmago! Dobri Bog nad vsemi nami, Madžarska pred vsemi!
Naprej Madžarska, naprej Madžari!